Belize

Belize nas je pričakal z vlago, zelenjem in obljubo pustolovščine. Je edina država v Srednji Ameriki, kjer je uradni jezik angleščina – ostanek časov, ko se je imenovala Britanski Honduras. Po velikosti je nekoliko večja od Slovenije, prebivalcev pa ima le dobrih 400.000.

Obala Belizeja je plitva, zato velike križarke ne morejo pristati neposredno ob mestu. Belize City je namreč pristanišče za tenderje, s katerimi potnike prepeljejo z zasidrane ladje na kopno. Regal Princess se je zasidrala daleč od mesta, mi pa smo se s tenderjem odpravili novim dogodivščinam naproti. Pred nami je bil dan, ki ga ne bomo pozabili.

Prvi na zbirnem mestu

Jutro se je začelo s potrpežljivim čakanjem na čoln, ki nas je z ladje pripeljal na kopno. Do zbirnega mesta smo prispeli prvi, za kar nas je organizator izleta celo pohvalil. Takrat še nismo vedeli, kako dragocena bo ta točnost.

Sledila je približno uro in pol dolga vožnja v notranjost države, do arheološkega rezervata Nohoch Che'en. Tam smo si nadeli čelade z lučkami in rešilne jopiče, v roke pa dobili še tube. Kot vsaka skrbna mama sem predlagala: »Dajmo se še našpricati proti komarjem!« Punce sva ubogali, fanta sta nasvet bolj ali manj preslišala. Kako se je to končalo, kmalu izveste.

Skozi džunglo do jame

Najprej smo prečkali reko, nato pa je sledilo približno 25 minut hoje po džungli. Mogočna drevesa, palme in nepregledne kolone mravelj listorezk, ki so nosile koščke listov, večje od sebe. Za trenutek se nam je pokazal celo mali glodavec, podoben kapibari, a je izginil v podrast, preden sem ga ujela v objektiv. Nekatere stvari pač ostanejo samo v spominu.

Tube so same po sebi lahke, a po 25 minutah hoje gor in dol postanejo presenetljivo težke. Punce sva bili privilegirani, saj so nama jih prijazno nesli domačini. Fanta sta svoje nosila sama in se vmes otepala komarjev, ki so ju očitno prepoznali kot najlažji plen.

Nohoch Che'en – v temo jame

Pri vhodu v jamo smo sedli v tube in se prepustili toku. Svetloba je hitro izginila, ostali so le snopi naših lučk, šumenje vode in netopirji nad glavami. V temi, jamah in vodi, kjer ne vidim dna, se ne počutim ravno varno, a tu sem se – recimo – kar dobro držala. Vodiči so skrbno pazili na vsakega, nas opozarjali na plitvine in skale ter z mirnostjo in humorjem poskrbeli, da je bila pustolovščina sproščena. Vzklik »butts up!« oziroma »zadnjice gor!« smo slišali pogosto in ga dosledno upoštevali.

Dan v džungli smo zaključili s piščančjimi tamali, preprosto in okusno, kot se za tak dan spodobi. Fanta pa sta domov odnesla še spominke drugačne vrste: bila sta noro, noro popikana. Nauk te zgodbe? Vedno upoštevaj mamo! 😉

Belize City in najprijaznejši ljudje

Ker smo bili zjutraj prvi, nam je po vrnitvi ostalo dovolj časa še za sprehod po Belize Cityju. Mesto ima sproščen karibski utrip, pisane hišice in živahne ulice, kjer smo se ustavili še za nekaj spominkov. Iskreno, v samem mestu ni veliko za početi in nekaj ur je povsem dovolj.

Še bolj kot narava in mesto pa so nas očarali ljudje: prijazni, nasmejani in vedno pripravljeni na klepet. Turizem je ena najpomembnejših gospodarskih panog Belizeja. Skupaj z neposrednimi in posrednimi učinki prispeva približno 45 odstotkov BDP države ter zagotavlja velik delež delovnih mest. Zato ni presenetljivo, da so domačini tako veseli obiskovalcev.

Slovo z dramatiko

Belize se od nas ni poslovil brez dramatike. Ko smo zvečer želeli izpluti, se je ladji zataknilo sidro. Kapitan nas je prek zvočnikov opozoril, da se bo ladja zazibala, ker bo morala narediti krog okoli sidra, da ga sprosti. Ladja naj bi se močno stresla, a roko na srce, mi nismo občutili nič posebnega. Res pa je, da smo se na morju v preteklosti že zelo zibali, kot bi vsak malo preveč pogledal v kozarec.

Z vremenom smo imeli ogromno srečo: dan je bil kot naročen za džunglo, jame in sprehod po mestu. Belize, hvala za vse!

Več sveta. Manj rutine. · Klavdija Ključevšek · WanderKey